V globaliziranem svetu smo v podjetjih, šolah in na številnih drugih področjih vsakodnevnega življenja pogosto v stikih z ljudmi iz drugih kulturnih okolij. V teh stikih neredko doživljamo konflikte pa tudi občutke nerazumljenosti in frustriranosti, saj z običajno, četudi vljudno komunikacijo ne zmoremo doseči dogovorov. Sposobnost za medkulturno komunikacijo zato igra ključno vlogo pri izgradnji zaupanja, izogibanju nesporazumom in uspešnemu sodelovanju.
Vendar medkulturna komunikacija ni le prilagajanje jezika in izraza, temveč predvsem razumevanje temeljnih vrednot in prepričanj, ki oblikujejo vedenje ljudi iz različnih kultur. Bolje ko jih razumemo, lažje usklajujemo odnose, zlasti naša pričakovanja in odzive.
Nizkokontekstualne kulture
Pri spoznavanju medkulturnih razlik nam je lahko v veliko pomoč delo ameriškega antropologa Edwarda T. Halla. Ta je pri svojem raziskovanju opazil pomembno razliko med dvema temeljnima načinoma komuniciranja. Eden je neposreden, besedni in je uveljavljen v nizkokontekturalnih kulturah. To so predvsem ZDA, Severni, Zahodni in del Srednje Evrope.
Te kulture so individualistične, interese posameznika postavljajo pred interese skupine, ter cenijo rezultate, učinkovitost, moč in samozavest. To se odraža tudi v njihovem načinu komuniciranja, za katero je značilno neposredno, jasno in razumljivo izražanje. Angleška fraza “don’t beat around the bush” odlično ponazarja tendenco opustiti nepotrebno govorjenje oz. ovinkarjenje in čimprej preiti k bistvu. Čas je v teh okoljih izjemno pomembna vrednota – jasna in, natančna komunikacija pa veliko pripomore k prihranku te dragocene dobrine. V formalnih stikih se zato čimprej osredotočite na temo, bodite kratki in jasni ter se izogibajte dvoumni komunikaciji, ki vključuje različne namige, in skrite pomene, saj bo sogovornike vznejevoljila ali pa je ne bodo razumeli. Formalna komunikacija je tudi sicer večinoma pisna, saj velja za bolj eksaktno in zanesljivejšo od ustne, zato osebni živi stik s sogovornikom ni pogoj za dobre poslovne odnose.
Visokokontekstualne kulture
V visokokontekstualnih kulturah komunicirajo veliko bolj posredno. Sporočilo je pogosto izraženo implicitno in ga boste razumeli le preko neverbalnih signalov ali poznavanja njihovih tradicij in družbenih norm. Tu se pričakuje, da boste namige in sugestije razbrali iz konteksta. Zato je ustna komunikacija, ki omogoča več prostora za interpretacijo sporočila, veliko pomembnejša kot pisna, živi stiki s poslovnimi partnerji pa nujni za uspešno sodelovanje. Takšna komunikacija je značilna za Daljni Vzhod, Indijo, arabski svet ter države sredozemske Evrope in Latinske Amerike.
Tu je za dobro poslovno sodelovanje treba vzpostaviti tudi oseben stik in ponekod je celo zaželeno, da s poslovnimi partnerji govorite tudi o zasebnem življenju. Številne visokokontekstualne kulture cenijo dolgoročne odnose in kontinuiteto, zato vam bo skrb za dobre osebne odnose pomagala doseči dolgotrajno sodelovanje.
Pri komuniciranju v teh okoljih je treba biti izjemno pozoren na ohranjanje sogovornikove časti. Neposredno vprašanje, zakaj delo ni bilo opravljeno do dogovorjenega roka, lahko vašega poslovnega partnerja spravi v precejšnjo zadrego, zlasti če je zastavljeno ob prisotnosti njegovih sodelavcev. Sporočilo ali izraz nejevolje je treba zastaviti veliko bolj posredno in na način, ki sogovorniku omogoča ohraniti spoštovanje njegove okolice. Na splošno velja, da viskokontekstualne kulture težijo k izogibanju konfliktom, ohranjanju harmonije in negovanju odnosov, medtem ko so se nizkokontekstualne kulture pripravljene soočiti s težavami in odkrito razpravljati o njih. Npr. Japonci (visok kontekst) bodo nesoglasja pogosto poskušali rešiti z namigi ali subtilnimi izrazi, medtem ko Američani (nizek kontekst) raje uporabljajo neposreden pristop.
Ohranjanje identitete v medkulturni komunikaciji
Učenje medkulturne komunikacije in razvijanje kulturne občutljivosti ne pomenita, da se moramo odpovedati lastni kulturi ali se podrejati drugi. Nasprotno, spoznanje, kako različne kulture pristopajo k izražanju, sklepanju odnosov in reševanju težav, nam omogoča, da postanemo bolj prilagodljivi in zavestni sogovorniki, ob tem pa lahko ohranjamo svoje vrednote in načela. Prilagoditev komunikacijskega sloga ni znak šibkosti, temveč dokaz zrelosti in strateškega razmišljanja. Razvijanje medkulturne komunikacije je torej priložnost za rast – tako osebno kot profesionalno – pa tudi ključ, ki odpira vrata globalnim priložnostim.